Med psihosocialna tveganja štejemo:

  • stres v zvezi z delom,
  • nasilje na delovnem mestu (fizično in verbalno nasilje ter grožnje z nasiljem),
  • trpinčenje na delovnem mestu,
  • ustrahovanje in nadlegovanje na delovnem mestu (vključno s spolnim nadlegovanjem).

 

Stres je fiziološki, psihološki in vedenjski odgovor posameznika, ki se poskuša prilagoditi in privaditi notranjim in zunanjim dražljajem (stresorjem). Stresor je lahko dogodek, oseba ali predmet, ki ga posameznik doživi kot stresni element. Stresor začasno zamaje posameznikovo ravnovesje, stres pa je povsem normalno odzivanje na to dogajanje.

Stres v zvezi z delom je v Evropi druga najpogosteje prijavljena zdravstvena težava, povezana z delom – takoj za kostno-mišičnimi obolenji. Od 50 do 60 odstotkov vseh izgubljenih delovnih dni je mogoče pripisati stresu v zvezi z delom.

 

Nasilje na delovnem mestu je katerikoli incident, v katerem je zaposlena oseba zlorabljena, ogrožena ali napadena v okoliščinah, ki se nanašajo na njeno delo. To lahko vključuje fizični napad, nevarno vedenje, verbalno nasilje in grožnje z nasiljem na delovnem mestu, njegovi okolici (npr. na parkiriščih), pa tudi v prostorih strank ali doma. Nasilje na delovnem mestu lahko izvajajo nadrejeni, podrejeni, sodelavci ali tretje osebe.

Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se, očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznemu delavcu.

Dr. Heinz Leymann navaja štiri kritične faze trpinčenja na delovnem mestu:

  1. faza: sprožilni dogodek (pogosto gre za spor med dvema sodelavcema, ki se nanaša na delo, zavist med sodelavci zaradi plače ipd.);
  2. faza: trpinčenje in stigmatizacija sta prisotna skoraj vsak dan preko daljšega obdobja in se izvajata z namenom, da bi žrtvi škodovali ali jo izločili; v tem obdobju se sistematično manipulirala z ugledom žrtve (npr. širijo se neresnične govorice, žrtev se poskuša osmešiti), spremeni se komunikacija z žrtvijo (npr. sodelavci z njo ne govorijo, stalno jo prikrito kritizirajo, pred njo si izmenjujejo pomenljive poglede), spremenijo se socialne okoliščine (npr. žrtev okolje vse bolj izolira), spremenijo se možnosti za opravljanje dela (npr. nadrejeni ne dajejo žrtvi dela ali ji nalagajo nepomembne delovne naloge), prisotno je nasilje ali grožnje z nasiljem;
  3. faza: nadrejeni prevzamejo predsodke, ki jih o žrtvi širijo njeni sodelavci, vključno z domnevo, da je razlog za težave v žrtvi sami oziroma v njeni deviantni osebnosti;
  4. faza: izločitev žrtve je posledica njene nadaljnje stigmatizacije zaradi dolgotrajne odsotnosti z dela zaradi bolezni, premestitve na nižje delovno mesto, psihiatričnega zdravljenja ipd.

 

Nadlegovanje je vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje.

Spolno nadlegovanje je kakršna koli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja.

 

Stroški duševnih motenj v Evropi

EU-OSHA navaja ocene, iz katerih izhaja, da znašajo v Evropi skupni stroški duševnih motenj (motenj, povezanih z delom, pa tudi drugih motenj) znašajo 240 milijard EUR na leto. Manj kot polovica tega zneska je povezana z neposrednimi stroški, na primer stroški zdravljenja, pri čemer 136 milijard EUR stroškov nastane zaradi izgube produktivnosti, vključno z odsotnostjo z dela zaradi bolezni. S poslovnega vidika so ugotovitve jasne: preprečevanje in obvladovanje stresa in psihosocialnih tveganj je pomembna naloga, ki bo zagotovila zdravo in produktivno delovno silo, nižjo odsotnost z dela, manjše število nezgod in poškodb ter večje število delavcev, ki ne bodo zapustili službe.

 

Ocenjevanje psihosocialnih tveganj na delovnih mestih

Psihosocialna tveganja je mogoče ocenjevati in obvladovati enako sistematično kot druga tveganja, povezana z varnostjo in zdravjem pri delu. Po mnenju EU-OSHA je najprimernejši način za prepoznavanje tveganj in spopadanje s težavami standardni model ocene tveganja, ki vključuje sodelovanje delodajalca z delavci.

 

Vir: OSHA:Evropska kampanija za zdravo delovno okolje

OPREDELITEV TVEGANJA IN DELAVCEV, KI SO POTENCIALNO OGROŽENI
Vodstvo in delavci se morajo zavedati psihosocialnih tveganj in zgodnjih opozorilnih znakov stresa, povezanega z delom. Smiselno je, da delodajalec v tej fazi izvede med zaposlenimi anketo.

OCENITEV TVEGANJA IN RAZVRSTITEV PO POMEMBNOSTI
Delodajalec mora ugotoviti, katera tveganja so najbolj resna in najbolj pogosta. Osredotočiti se je potrebno na njihovo takojšnje reševanje.

NAČRTOVANJE PREVENTIVNIH UKREPOV
Pripraviti je treba načrt, da se prepreči pojavljanje psihosocialnih tveganj. Če se tveganjem ni mogoče izogniti, je potrebno razmisliti,kako bi jih čim bolj zmanjšali.

IZVAJANJE IN PREVERBA NAČRTA
Delodajalec mora določiti ukrepe, ki jih je treba izvesti, potrebna sredstva, ljudi, ki bodo pri tem sodelovali, in časovni okvir. Načrt je treba sproti spremljati in preverjati njegovo ustreznost ter ga prilagajati ugotovitvam.

V Civisu vam pri tem pomagamo! Informacije na 02 331 84 44 ali na info@civis.si

Upoštevati je potrebno, da se lahko ljudje različno odzivajo na iste okoliščine. Pri oceni psihosocialnih tveganj se morajo upoštevati sposobnosti in potrebe delavcev (na primer tiste, ki so povezane s spolom, starostjo ali izkušnjami).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zapri
Prijava
Zapri
Košarica (0)

V košarici ni izdelkov. V košarici ni izdelkov.





Zapri